IG  FB


s03e02

15. 05. 2020 - 5. 06. 2020
Layerjeva hiša, Kranj



Peter Ferlan 
Valerija Intihar
Johanna Locher
Maruša Mazej
Sangara Perhaj
Lorna Phillips
Lea Topolovec



Kuratorka: Ajda Ana Kocutar 


  


> slike 

> video 

> katalog




Sedem umetnikov, vključenih na tokratno razstavo Galerije 7:069, ustvarja dela, ki ne kričijo, ki so skromna v svoji intenci, a sestavljena iz gest, ki kljub temu nagovarjajo. Gre za majhne geste, neznatne v odnosu do sveta, ki se vrti v ustaljenih tirnicah, a posameznika hkrati vztrajno kliče k osebni angažiranosti, mu nalaga osebno odgovornost in nanj prelaga svojo težo. Razstava ta dela združuje in jih poskuša pripraviti do tega, da spregovorijo skupaj in nam posredujejo občutja, s katerimi se lahko identificiramo tukaj in zdaj, ne da bi njihova prisotnost skušala obremenjevati ali težila k moraliziranju.

K odnosu do predmetnega sveta, stvari, ki nas obkrožajo in s katerimi nas sistem, ki teži k vztrajni produkcijski rasti obstreljuje ter obenem poziva k osebni odgovornosti, se obračata Valerija Intihar in Maruša Mazej. Valerija Intihar ustvari arhiv, ki ga poimenuje Življenje liberalno vzgojenih stvari. Predmete izmakne vsakodnevnemu življenju in jih arhivira v obliki risb, fotografij in skenov, te podobe tehnikam primerno popači, predmete pa na ta način bistveno predrugači. Soočeni z arhivom stvari, lahko znova spregovorimo o predmetih, njihovi funkciji in usodi, našemu odnosu do njih in sistemu, ki jih neomejeno proizvaja. Podobno se predmetov in njihove funkcije loteva tudi Maruša Mazej, ko oblikuje Igračke, ki to niso, saj so zasnovane kot prestižni objekti. V tem primeru je skozi dovršeno porcelanasto formo popačena njihova funkcija sama. Kličejo k enkratnemu igrivemu doživetju ali k statičnemu obstoju v obliki nedotakljivega okrasa? Drugače k predmetom pristopa Lea Topolovec. Izhaja iz najdenih plastičnih vrečk, vendar se ne vrača k njihovi prvotni funkciji, pač pa se posveti njihovi materialnosti. Izrazito procesualno delo preide več faz, ki umetnici omogočajo različne poglede na najdeni objekt. Vrečke stiska v dvodimenzionalno delo, nato pa širi spet v tri dimenzije, pri čemer izvirnik ostaja v ozadju; umetnica in gledalci se ukvarjamo le še z njegovimi mnogoterimi variacijami. Zavrženi in nato najdeni material postane središče zanimanja in povod za refleksijo, ki presega funkcionalnost materiala: vrne se k njemu samemu, iz njega izvablja nove forme ter dopušča nove korake v njegovi obdelavi, s tem pa tudi novo občutenje in razumevanje.
Delo Johanne Locher zaznamujejo namen, vztrajno početje, neuspeh in nadaljevanje tega početja, saj je intenca tista, ki je močnejša od neuspeha. Umetnica v videu, ki ga je posnela ob Baltskem morju, poskuša prišiti morje k obali (ali obratno). Naslov dela je Versäumung, nemška beseda z dvema pomenoma: zanemarjanje in zarobiti (tkanino). Njeno početje je nedvomno sizifovsko, njena gesta ne bo učinkovala na svet, v katerega posega in je v tem sorodna občutju posameznika v svetu, ki presega njegove zmožnosti. Zvok, ki spremlja video, je posnela na mestu, kjer je bilo tako mrzlo, da je meja med morjem in obalo zamrznila, dve naravni entiteti sta se torej dejansko uspeli združiti in v tem še enkrat pokazali človekovo majhnost.

Lorna Phillips se poglablja v zmožnost osebne izpovedi, medčloveške odnose in interakcije skozi pisanje pisma. Gre za osebno dejanje, ki zahteva iskrenost avtorice do same sebe, kar lahko že samo po sebi povzroči napetost, ta pa je še močnejša v luči dejstva, da pismo pristane na steni galerije, ponujeno v branje komurkoli, četudi ga umetnica napiše z določenim naslovnikom v mislih. Zasebno in javno tukaj trčita, prva na udaru pa je morda “neoporečnost” pisanja samega, kljub temu, da te verjetno nikdar ne moremo zares doseči. Vsebina pisma bo presenečenje tako za obiskovalce kot za kuratorko in organizatorje razstave. Od našega lastnega razumevanja, predpostavk ali predsodkov o odnosih in o tem, kako v njih komuniciramo, pa bo odvisno, ali bo res presenetljiva. 
Med razstavljajočimi avtorji je Peter Ferlan tisti, ki najbolj eksplicitno komentira svet okoli sebe in nas v svojem zinu še najočitneje naslavlja. Skozi ilustracijo in vanjo vkomponirano besedilo se sprašuje po Resničnih problemih, ki pestijo družbo in posameznika. To počne na duhovit način, problemi, ki jih upodobi, so resnični, poziv je resen, a se avtor ob tem zaveda, da rešitve niso preproste in da je Netflix pogosta uteha ob soočanju z vsem, kar je narobe v naših zasebnih življenjih in v svetu, ki nam je skozi povečan dostop do informacij vse bližje in bolj poznan.
Gospodje, ki so sprva nastajali le kot risbe, so figure, ki jih je Sangara Perhaj preoblikovala v tridimenzionalne, mehke, na igrače spominjajoče možiclje. Spremljajo nas s prepoznavnimi izrazi, ki izražajo in vzbujajo nelagodje, žalost, morda brezup, a na način, ki ob srečanju z njimi dopušča nasmeh. Dopuščajo da se ob njih počutimo domače, lahko so nam v tolažbo, saj delujejo kot odsev nas samih. V njih se zrcali naša otroškost, za katero se v trenutku iskanja zavetja pred vseprisotnimi resničnimi problemi izkaže, da morda še ni popolnoma izgubljena.

Kar je razstavljenim delom nedvomno skupno je minimalni preobrat pogleda, izjave ali nagovora. Avtorji s svojimi deli subtilno posegajo v ta svet, ga komentirajo in izpostavljajo njegova protislovja. Ne gre za radikalne poteze, pač pa za minimalne obrate, ki omogočajo refleksijo položaja posameznika v svetu, nasičenem z zahtevami, pozivi in informacijami. V takem kontekstu je človek kot del družbe v vsakem trenutku obremenjen s pričakovanji, nujnostjo izjav in dejanj ter tekmovalnostjo, vse prepogosto pa tudi z golim preživetjem. Zahteva po izjavi, opredelitvi, akciji ali spremembi je nekaj, čemur se razstavljeni avtorji izmaknejo ali pa se nanjo ozrejo z nekaj distance in humorja. Morda je prav distanca pojem, ob katerem se moramo ustaviti, saj omogoča obrat in minimalni osebni angažma umetnikov, ki se na ta način lahko izrazijo, nam pa omogoča vpogled, razumevanje in refleksijo.


Ajda Ana Kocutar