IG  FB


s03e01

22.11. 2019 - 21.12. 2019
C.M.A.K., Cerkno



Kristina Kokalj 

Nina Tovornik
Lena Milićević

Ajda Kadunc
Gianna Buršić



Kuratorka: Nastja Mezek


  


> slike 

> katalog



Novo, tretjo razstavno sezono pop up galerije 7:069 otvarja pet umetnic, študentk Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, pri katerih bomo vzporednice iskali predvsem v svobodi, ki je študijskemu procesu in raziskovanju osnovna.
V naključju. Naj bo to v naključnosti slikarske poteze ali pa v naključnih asociacijah ob najdbi fotografije, odvrženega predmeta ali ujetega fotografskega kadra.
Umetnice si jemljejo svobodo ravno v osmišljanju naključnega in v neposrednem vstopanju v material, ki je lasten njihovemu mediju. A ravno to vsebinsko olajšanje na vstopni točki umetniškega raziskovanja, dopuščanje eksperimenta zavoljo učenja, to zavedanje, da je ravno študijsko obdobje namenjen čas za nepredvidljivo, ravno to pusti vidne rezultate. Avtopoetika avtoric, njihov gnev in njihova skrb do družbe in vsega, kar je v njej vizualnega, so posledica iskrenega interesa po izkušnji z materialom, še eni raziskovanju osnovni lastnosti.

Razstavljeno delo Ajde Kadunc je prenos umetničinega slikarskega procesa iz ateljeja v galerijo. Njeno slikarsko gesto povezujemo preko obsežne serije risb do slike, vse v hierarhično enakovredni postavitvi. Risbe v tem primeru niso skice za slike in se skupaj povežejo v kontinuirano avto-poetiko med abstrakcijo in figuraliko in v nas iščejo ravnovesje med nežnim in agresijo.
Na podoben način v stop-motion animaciji Kristina Kokalj išče in najde kadre, blage svetlobne zapise eksterierja. V filmu nas vodi čez pokrajino in v njej lovi naključne hipne poglede objektiva po okolici. Mapiranje okolice na analogni filmski trak je preizkus samega potenciala filmskega traku v dokumentaciji neoprijemljivega, prenešenega spomina na gledalca. 
Dokumentacija pa je tudi vse, kar ostane za ateljejsko prakso, akcijo Nine Tovornik. Video dokumentacija kombinacije izraznega plesa in slikarstva je v osnovi kiparska gesta, ki se odreče materialnosti, ne pa tudi piedestalu, še toliko bolj z zaključno gesto zažiga, ko na njem ostane na ogled samo še relikvija njenih sledi. Abstrakcijo pripelje do realizma.
Po sledeh svojih spominov in identitete se spusti Lena Milićević, ki poskuša preko družinskega arhiva, fotografij in osebnih predmetov dekonstruirati svojo lastno družinsko mitologijo. Umetnica iz surovih najdenih predmetov brez pretenzije po umetniškem sestavi miselni vzorec, ki pa deluje izključno na simbolni ravni. Gledalko/ca s človeškim faktorjem razstavljenega materiala dokumentarno sooči z empatijo in v njej/mu naključnem izboru preizprašuje odnos fotografije in kolektivnega spomina.
Podobno se v družinski spomin spusti tudi Gianna Buršić, katere delo je na razstavi najbrž najbolj surovo, tako vsebinsko kot vizualno. Z minimalnimi sredstvi razkriva boleč in formativen del svoje preteklosti, ki nas s svojo neposrednostjo pretrese. Ponovno smo soočeni z družinskim arhivom, celo istimi artefakti, vendar v povsem preobrnjenem kontekstu.
Preko del po eni strani sledimo materialnosti umetniških medijev, po drugi pa se srečamo z najdenimi predmeti, osebnim arhivom, readymade-om.

Avtorice so medijsko zelo raznolike, zato nas po postavitvi peljeta dve poti, obe s skupno težnjo po arhiviranju naključnega - arhiviranja v smislu iskanja osebnih in kolektivnih sprožilcev spomina preko raziskovanja materiala.



Nastja Mezek