IG  FB


s02e04

2.7. 2019 - 28.7. 2019
Stekleni atrij (MOL),
Ljubljana



Bojan Mijatović
Anže Šmalc
Nina Baznik
Margareta Klose
Anastazija Pirnat

Monika Slemc 



Kuratorka: Eva Smrekar 


  

> slike

> katalog



Kabineti čudes, v katerih so bile razstavljene naravne, tehnološke in medicinske kuriozitete, so bile sprva privatne zbirke premožnejšega sloja, čez čas pa so se odprle tudi širši javnosti. V razkazovanju naravnega in umetnega, patogenega in genialnega, v kompozicijah objektov in njihovih medsebojnih dialogih so tovrstni prostori uokvirjali razvoj vednosti in njene retorike, hkrati pa ustvarjali narative o telesu, religiji, življenju in smrti. Lahko bi jih umestili v pojmovno polje toposa, ki se giblje med fizikalnimi zakonitostmi kraja-prostora ter literarne in retorične tradicije – je mesto in obdajanje, a hkrati tudi govor, izjava.

Sklop zbirateljskih praks in sistemov vednosti, red njihovega izjavljanja in umeščanja predmetov v mrežo razmerij diskurzov, izvajanja oblasti in nadzora, je skozi zgodovino kabineta doživelo nemalo premestitev, diskontinuitet, zarez. Bil je prostor igre podobnosti, odsevov, zrcal, analogij med mikrokozmosom in makrokozmosom, naturalijami in artificialijami; bil je prostor provokacije, vozlišč, iluzij, baročne varljivosti; bil je prostor shem, enciklopedičnega klasificiranja, tabeliranja. Ne glede na zgoščenost in kompleksnost epistemološkega delovanja družbe pa je bila intenca, ki se je vila skozi zbirke čudes, v svojem bistvu zelo preprosta: zajeti in konceptualizirati človeka ter svet v prostoru in času, znotraj katerega je urejevalna instanca bivala. Kakšno izjavo o svetu in sodobnosti lahko poda prostor del umetnikov, ki skozi različne prakse raziskujejo umeščenost ter odnos človeka do naravnega in umetnega? Katere pripovedi vznikajo iz njihovih prepletov, na kakšen način gradijo kabinet čudes današnjega dne?

Razstava S02E04, ki nastopa kot zadnji dogodek druge sezone delovanja galerije Gallery 7069, sledi liniji dosedanjim projektom in predvsem politiki same razstavljalne platforme – kljub tematski usmerjenosti razstavljena dela dihajo in govorijo sama zase, ’kuratorski’ posegi oz. vodenje pa je zgolj minimalno. Kljub temu ideja kabineta čudes kot kulisnega polja miselnosti, nabora zgodovinskih podatkov, vizualnega in teoretskega materiala, ki razprostira narativne ter razstavljalne postopke, z mislijo na katerega so bila izbrana ter umeščena umetniška dela, od obiskovalca vseeno zahteva privzemanje določene drže, pogleda in načinov njihovega urejevanja.

Predstavljeni umetniki se tako ukvarjajo s fascinacijo nad naravo, teksturami in strukturami pokrajine (Anže Šmalc), statusom živalskosti in medvrstnih povezav (Bojan Mijatović), naravnimi motivi med slikarsko tradicijo in rabo sodobnih tehnologij (Monika Slemc), kemijskimi in drugimi postopki ohranjanja objektov osebnega zbirateljstva in povezovanja z javnim prostorom (Margareta Klose), odnosom med prisotnostjo in odsotnostjo pisave, jezika (Anastazija Pirnat) ter zasebnim in javnim, zlorabami in nadzorom komunikacijske tehnologije (Nina Baznik) – vse teme pa obravnavajo tesno spojene z lastnim prostorom in časom bivanja ter neprestanim preizpraševanjem pozicije in funkcije medija, v katerem delujejo. Projekte bi ob površnem pregledu lahko nasilno razmejili v dve urejevalni kategoriji, naturalije in artificialije, preko katerih bi vzpostavili nadaljevalno linijo v odnosu do zgodovine kabineta čudes. Vendar pa prej omenjena drža obiskovalca razstave raje vabi k dvojnemu pogledu na razstavljena dela: projekta kot posamične entitete z lastno zaokrožen logiko forme in vsebine, ter projektov kot skupka artefaktov, med katerimi se ob daljšem motrenju vzpostavlja vedno več povezav in dialogov, odsevov in spojev. Ravno ta med; vmesni, prazen prostor med deli je tisti, ki ne preko inscenacije kabineta, posegov v obrazstavne tekste ali drugih formalnih postopkov, marveč preko discipliniranja pogleda obiskovalca, urejanja predstavljenega in mišljenja med besedami in rečmi razstavni prostor Mestne hiše Ljubljana zaokroži v kabinet čudes današnjega časa.


Eva Smrekar