IG  FB


s02e03

17.5. 2019 - 8.6. 2019
Galerija Simulaker,
Novo Mesto 



Maja Bojanić
Janja Kosi
Jana Nunčič
Maruša Uhan 



Kuratorka: Urška Aplinc 


  


> slike
 
> katalog



Na razstavi S02E03 v organizaciji študentske galerije 7:069 v prostorih galerije Simulaker se s svojimi deli predstavljajo 4 umetnice šolajoče se na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Umetnice v delih, ki so bila v nekem trenutku del procesa šolanja, na različne načine obravnavajo okolje, v katerem delujejo, in raziskujejo, kaj pomeni producirati umetniška dela.

Razstava je uporabljena kot orodje za iskanje skupnih imenovalcev, raziskovanje interesov in različnih pristopov k delu ter omogoča okvir za preizkus le-teh v kontekstu galerije – okvir za raziskovanje in spoznavanje razstavnega formata, s katerim se umetnice šele dobro srečujejo. Kar je delom na razstavi skupno, je njihovo raziskovanje umetniškega procesa, ki ne rezultira nujno v jasni izjavi, temveč dopušča napake in poskuse, ki morda spodletijo. Odpiranje del proti nejasnemu prostoru, v katerem ni gotovo kaj se bo zgodilo z izhodiščno idejo, je ključno za refleksijo lastnih umetniških postopkov in pozicije. Gledalci tako nismo postavljeni pred jasno začrtane celote, ki sporočajo zgolj eno, temveč pred dela, ki svoja mesta še iščejo in so najbolj uspešna na točki dopuščanja nepredvidljivega.
Maruša Uhan v svojih delih Go Big and Go Home in Issues in Play and Life, ki sta nastali v času, ko je študirala na Nizozemskem, premišljuje o lastni poziciji v okolju, ki ji je tuje in deluje po pravilih, ki ji niso blizu. V videu Go Big and Go Home opazujemo žerjav, ki ga je umetnica najela zgolj za ta namen, pod katerim se giblje skupina ljudi. Žerjav, ki naj bi na višino dvignil določen objekt, a mu je to spodletelo (v video je objekt dodan digitalno), v kombinaciji z nerodnim gibanjem oseb, ki ponavljajo enostavno koreografijo najbolje kot lahko, deluje predimenzionirano, skoraj absurdno. Knjižica Issues in Play and Life, ki je nekakšno presečišče poezije, vsakdanjih pogovorov, dnevnika in teoretskega teksta, podčrtuje umetničino stisko bivanja in njeno prevpraševanje smiselnosti ustvarjanja. 
Na drugačen način o lastni poziciji razmišlja Jana Nunčič, ki namenoma oslabi svoje telesne funkcije in postane nefunkcionalno, na pol delujoče telo. V performativnem delu Spanje umetnica vzame uspavalno tableto medtem, ko se zadržuje v galeriji in njeni okolici. Tableta ji počasi odvzema zavest, kar se lahko mestoma prevesi tudi v spanje. Njeno neustrezno delujoče telo predstavlja tujek, napako v javnem prostoru, kjer so v veljavi določene družbene konvencije delovanja in obnašanja. S tem ko lastno telo podvrže negotovemu stanju nekje med budnostjo in spanjem, se umetnica odreče aktivnemu delovanju in nadzoru nad lastnim delom, ki lahko ostane neopaženo.  Poudarjeno pa se s svojim okoljem in procesom dela ukvarjata Janja Kosi in Maja Bojanić. Maja Bojanić v prostorsko-specifičnem delu You can make me w(hole) again odliva napako – vdrtino v zidu razstavnega prostora, ki je posledica odpadanja ometa. Praznino – tisto, kar manjka, začasno zapolni z lateksom, da jo odlije, nato pa »popravljen del stene«, odlepi in pusti ležati na tleh. Tisto, kar prostoru manjka, njegova napaka, tako postane objekt dodan galerijskemu prostoru, materialni presežek, ki napako podvaja in kaže na navidez nevtralne stene galerije, ki naj bi razstavljenim delom zagotavljale kar se da neopazen kontekst. Prizorišče razstave prične skozi intervencijo razstavljati samo sebe. Janja Kosi raziskuje arhitekturo, podobe in lastne vtise degradiranega urbanega območja Rakova Jelša, ki se tam pojavljajo nenadzorovano in pogosto brez načrtov, ter jim poskuša za nazaj določiti smoter. V njenem delu Manic Dream Pixie Place prepoznava prvotnega kraja ni več možna, saj je vsakršna referenca nanj fragmentirana s prevajanjem oblik, idej in misli. Kraj dela, ki ga umetnica ustvarja s kombinacijo različnih medijev, se popolnoma loči od svojega izhodišča. Umetniško delo ne govori več o kraju, iz katerega jemlje svoj navdih, temveč spregovori o samem sebi, o svojem mestu, ki ni zgolj mesto njegove postavitve, temveč tudi mesto znotraj sistema umetnosti.

Razstava S02E03 razstavljenih del ne poskuša kontekstualizirati s skupno temo, temveč jim dopušča, da preizkusijo teren, na katerem se porajajo, in tako dopustijo naključja, celo napake. To seveda ne pomeni, da je vsa refleksija prepuščena gledalcu in avtoricam ni potrebno prevzeti odgovornosti za lastna dela. Nasprotno - prav s priznavanjem spodletelosti kot konstitutivnega elementa produkcije umetnosti in s preučevanjem lastnega procesa dela lahko avtorice pričnejo z reflektiranjem lastnega mesta znotraj umetnostnega sistema in prevzamejo nase težo odločitev, ki zaznamujejo nastanek vsakršnega umetniškega dela.


Urška Aplinc