IG  FB


s02e02 

7.5. 2019 - 12. 5. 2019
Mednarodni grafični center,
Ljubljana 



Anna Bochkova
Katarina Caserman
Samuel C. Bernthal
Linda Hauerová

Rok Horvat
Samo Pivač 



Kurator: Galerija 7:069


  

> slike

> katalog


Gledati ne pomeni zgolj videti, gre za proces opazovanja in razumevanja okolja okoli nas. Izkušnja gledanja nikoli ni objektivna, oblikujejo jo spomini in podobe preteklih situacij, relacije moči, neločljivo je povezana z našo sodobnostjo; okoljem, časom in vedenjem. Vse to vpliva na našo zaznavo in razumevanje videnega. Videno si razlagamo s pomočjo različnih priučenih sistemov reprezentacij (nabor pravil in konvencij kako organizirati podobe) preko katerega šele lahko oblikujemo in določimo pomen materialnega sveta, ki nas obkroža. Podoba ne predstavlja singularnosti, vpeta je v mrežo relacij, ki jo kontekstualizira.
V Ways of seeing John Berger zapiše: »Vsaka podoba uteleša določen način pogleda« (Every image embodies a way of seeing). S tezo jasno razloži težnjo umetniškega dela: delo predstavlja pogled ne le zgolj oko. Pri tem avtor nadaljuje, da je izbran pogled le eden izmed nešteto drugih možnih. Torej, pogledov je več in izbran, se izrazi preko ustvarjalčeve zamejitve izbranega motiva v materializirani obliki. Cilj (umetniškega) delovanja je torej njegova materializacija. Umetniški produkt je nujen, saj se lahko primarni vzgib samo preko njega ustrezno udejanji -manifestira. Za gledalca ustvari kuriran pogled, ki slednjemu omogoči, da se vmesti v ponujeno situacijo.

Razstavljena dela tako ali drugače neposredno nagovarjajo fenomen pogleda in z njim zavedno eksperimentirajo. Kons Katarine Caserman ustvarja situacijo v kateri gledalec istočasno zavzema pozicijo gledajočega subjekta in opazovanega objekta. Ko se gledalec zave, da v reflektivni površini konstrukcije zre v lastno podobo, se približa prvi izkušnji zavedanja samega sebe, trenutka ko se zave, da videti pomeni tudi biti viden. Rok Hrovat v svoji sliki Katastrofičnost časa razcepi in množi točko gledišča ter konstruira nemogoč pogled. Igra se z različnimi perspektivami, združuje poglede različnih časovnosti in prostorskosti v eno celoto. V tem si Katastrofičnost časa deli marsikatero podobnost z medijem fotografije, saj ravno invencija fotoaparata (in kasneje kamere), izniči ˝večnost˝ slike in nam omogoča izkušnjo potovanja preko fizičnega prostora in časa. Podobno izkušnjo nam ponudi Anna Bochkova, ki s fotografijo ovekoveči stojnicem sedaj podrte domače tržnice, in jih preko svoje interpretacije premesti iz polja arhitekturne konstrukcije v polje umetniške instalacije. Fotografije neobstoječega kraja všite v plastične ponjave se nam v delu Memorabilia kažejo kot listi albuma in nam omogočajo nostalgičen pogled na kraj, ki ga sami nikoli nismo obiskali. Linda Huerova preko podobe dorskega stebra, ki simbolično uteleša moč in stabilnost patriarhalne kulture, problematizira ustaljene družbene konstrukte. Tovrstno branje dela pa je mogoče le ob predhodnem poznavanju antične zgodovine, ki omogoči umestitev podobe v širši kontekst, kjer je naš pogled nerazdružljivo povezan z vedenjem in dekodiranjem podob. Z vizualnimi kodi se poigrava tudi Samuel Pivač. V humorni animaciji izniči primarno funkcijo binarnega sistema in ga raje izkoristi za vizualno podobo potovanja enic in ničel v cilju po njuni združitvi. Na podobno igriv in neobremenjen način se svojih del loteva tudi Samuel C. Bernthal, vendar pa se, v na videz preprostih živalski in rastlinski motivih, skrivajo avtorjeva poglobljena premišljevanja o svobodni volji.


Lara Reichmann in Maša Knapič