IG  FB


s01e01 

4. 5. 2018 - 24. 5. 2018

Stara pekarna, Velenje



Urša Prek
Lara Papov
Miha Satler

Neža Perovšek
Anne Tassel
Dalea Kovačec 



Kurator: Galerija 7:069





> slike

> katalog

  



Locus, i, m. pomeni prostor, kraj tako v geografskem pomenu kot tudi v prenesenem pomenu besede. Tokratna razstava se poigrava prav z raziskovanjem prostora in njegovih razsežnosti. Kako torej le tega zapolniti ali omejiti ter ga v samem bistvu razumeti in predstaviti očem javnosti?

Delo Neže Prerovšek se tako dotakne prostora, kot ga gledamo skozi medij geografskih kart ter shem cestnih povezav in javnih prevozov. Obravnava prostor, ki ni namenjen nekemu sobivanju, a je kljub vsemu bistvenega pomena za nemoteno delovanje vsakdanjika prebivalcev, obiskovalcev in je tako rekoč povezovalni element mestnega tkiva. Tudi Anne Tassel obravnava prostor, ki je na videz, izjemno nepomemben, vendar je v vsakdanjiku ljudi nepogrešljiv. Gre za parkirno hišo. Avtorica s spretno uporabo filmskega medija opazovalcu omogoči, da začuti prostornost in zamolklost, mestoma tesnobnost ter monumentalnost objekta. Prostor pa nam v popolnoma drugačni perspektivi s svojim delom predstavi Urša Prek. Izbran motiv gradbišča avtorica doživlja kot okolje, v katerem poteka nek proces, ki se aktivno spreminja, in ga avtorica vidi, kot prostor brez zgodovine. V njem lahko vsak element postane del celote ali pa postane zanemarljiv, nepomemben fragment v kozmosu. Umetnica postavlja svoje delo na prelomno točko stabilnosti, ki vzpostavlja občutek varnosti in problematizira ter izpostavlja prostor, kot prostor, ki je še brez lastne indentitete.  Prostor, ki stoji na preseku, pa skozi jasne geometrijske forme temelječe na izračunih v svojem delu Mertive predstavi Miha Satler. Tako kot Urša Prek tudi Satler išče neskončno ponavljanje v prostoru in času, vendar se osredotoča na v neskončnost ponavljajočo se enako formo, kjer pa skozi repeticijo pride do medsebojnih odstopanj in tvorbe nekakšnega sistema, znotraj katerega se pojavljajo razlike. V nasprotju z delom Mihe Satlerja, se Lara Papov v svojem delu poigrava z že nastalo obliko, ki jo naknadno spremeni in ji s tem da značaj umetniškega dela. Lahko bi rekli, da povsem običajnemu, vsakodnevnemu predmetu vdihne novo življenje, mu da nov namen - spremeni ga v umetniški eksponat. V njenem drugem delu lahko v idejnem smislu zaznamo reminiscenco na Magrittovo delo To ni pipaDalea Kovačec se pri svojem delu ukvarja z vprašanjem kako lahko vsakdanji, neznatni predmeti, pozabljeni v nekem prostoru v sebi skrivajo neizmerne, a le na prvi pogled nepomembne pripovedi. Gre za večplastno delo, v katerem lahko opazujemo vsaj dva aspekta. Tistega, ki nas nagovarja, da se sprašujemo o zgodbah, ki stojijo za njimi ter onega drugega, ki predstavlja objekte tako zelo pozabljene in zaprašene v prostoru ter času, da jih nihče več ne bo pogrešal.

Ana Lekše